V dvajsetem stoletju se je z razmahom industrije plastičnih mas pojavil nov problem, in sicer onesnaževanje okolja s plastiko. Velika večina plastike se namreč razgrajuje zelo počasi, kar pomeni, da se plastični odpadki kopičijo vsepovsod, kamor jih odložimo. Plastična embalaža je poceni in obstojna, zato se je kmalu začela uporabljati kot embalaža za enkratno uporabo za živila in najrazličnejše izdelke za vsakdanjo rabo.
Z razmahom potrošništva se je kmalu pokazal problem kopičenja odpadne plastike, ki v naravi potrebuje zelo dolgo časa za razpad. Še posebej je to opazno v državah (večinoma tretjega sveta) z nerazvito infrastrukturo odlagališč in predelovalnic odpadkov ter neobstoječo kulturo zbiranja oziroma ločevanja le-teh. Za primer lahko vzamemo Indijo, kjer se prebivalci v večini regij kar dušijo v vrečkah in ostali plastiki. Ker odvoz odpadkov v velikem delu države ni organiziran, so ljudje navajeni vse metati na tla. Še dodatni vidik problema z odpadki pa je onesnaženje oceanov s plastiko. Morski tokovi namreč odpadke, ki pristanejo v morju, nanosijo na določene predele, kjer se oblikujejo velikanske plastične gmote, ki zastrupljajo okolje.
Del problemov bi lahko rešila ali omilila eko plastika. V bogatejših državah so že v preteklosti uvedli mnoge metode za reševanje problematike dolgotrajne razgradnje plastike, pa naj bodo to novi materiali ali pa posodobljena infrastruktura za reciklažo odpadkov. Eko plastika iz koruznega škroba se že množično uporablja za biorazgradljive vrečke. Veliko plastičnih mas predstavljajo termoplasti, kot so polietilen, PP, PS, PEEK, polikarbonat in drugi. Ti so že sami po sebi eko plastika, saj se jih da ponovno staliti in preoblikovati. Težava je zlasti v raznolikosti vrst plastike v zbranih odpadkih, kar omejuje možnost reciklaže. Materiali, kot je PEEK, se relativno redko pojavljajo, vendar jih nikakor ne moremo staliti skupaj s polietilenom. Rešitev je v teoriji preprosta; uvedba standariziranih plastičnih materialov, predvsem tam, kjer se uporabijo le enkrat. Za embalažo bi tako lahko skoraj povsod uporabili polietilen, za zahtevnejše aplikacije PEEK, za nakupovalne vrečke pa biorazgradljivo eko plastiko iz škroba. To bi zmanjšalo raznolikost odpadnih plastičnih materialov in olajšalo njihovo reciklažo.
